Verudela, Pula – 2.10.2022
Preden bi se z Juretom sploh lahko odločila in prijavila, je bil VAR, sprva planiran za zadnji vikend septembra, poln. Zaradi slabega vremena je bila zatem tekma prestavljena za en teden in tako sva zaradi odjav nekaj ekip ujela zadnje mesto za udeležbo.
Jure me je končno peljal na zmenek kot se spodobi.
Ob zvokih Celine Dion in Sebastiana je pot do Pule hitro minila. Za tako kratko tekmo sva imela presenetljivo veliko dela s pripravo za tranzicije. Štiri ure – čisti AR šprint. Pet tranzicij – z veslanja na treking, na kolo, na specialno orientacijo, nazaj na kolo in tek 200 m v cilj.
Masovni štart z obale na veslanje je iz neznanega razloga priljubljen masaker na HR AR tekmah. Organizator je na prvo KT bistro postavil dve boji s perforatorjem – tako nas je bilo na boji naenkrat samo 15, namesto 30. 🙂
V vsakem naslednjem zalivu se je potem nekoliko raztegnjena veslaška kolona spravila na uboge boje in jih metala s kajaka na kajak. Razburkano morje je poskrbelo za nekaj dodatnih višincev in terjalo več ATP za premikanje v želeni smeri naprej. Ampak za naju veslanje postaja vedno bolj priljubljena disciplina, drznem si reči, da sva uživala.
Po cca 6 km sva opravila hitro menjavo na obali. Na TA sva prispela nekje okrog 10. mesta. Iz mokrih crocsov v suhe superge in gasa naprej.
Z zemljevida Jure ni dobil čisto vseh potrebnih info, na primer kje ni prehoda čez ograjeno obalo ali katera pot se konča v neprebojnem žbunju. Zato sva se šla oviratlon in se vedno znova iz ene ali druge zagate spet pojavila za domačini in brenčala okrog njih. Sori, že četrtič greva mimo… Potem se je teren skuliral, Jure je opravil svojo o-magijo in končno sva ostala sama. Samo midva, efektiven tekaški korak in vedno več luknjic na perforatorskem kartončku.
Tako fokusirana sva po nekaj km teka kot prva ekipa našla TA s kolesi, a preden so nam izvolili izročiti zemljevid za nadaljevanje, je moral en član ekipe opraviti z nalogo presenečenja – zip line v adrenalinskem parku. Javila sem se za to na(d)logo in na vprašanje “da li je vama vrijeme bitno” jasno in glasno odgovorila pritrdilno.
Opasano so me napotili na linijo z več zaporednimi zip line-i. Sprva sem imela prosto pot in kmalu ugotovila da se da kar divjat, če se malo odrineš od podesta. A sem nekje na sredini proge naletela na dva fantka. Po hitri oceni sem zaključila, da ni fizične možnosti prehitevanja, zato sem ju spodbujala (priganjala) in zaključila zadevo koliko hitro se je dalo. 🙂
Samo še v spd-je sem skočila, Jure je bil že pripravljen, zgrabil je zemljevid in naju s TA napotil na KT #12 namesto #11. Na srečo je napako videl po 300 prevoženih metrih in obrnila sva, še vedno brez zasledovalcev. Sledil je res uživaški kolesarski del, tehnično zahtevnejša vožnja gor in dol. Proti #12 sva srečala ekipo AV, ki pa nista pravočasno videla enake napake – izpustila sta #11.
Jure me je zaradi površne orientacije dvakrat kar presenetil. Pa sebe tudi. Prvič sva iskala vidikovac namesto bunkerja, drugič je spregledal ogromen jarek. Ko naju je pri ogromnem jarku prehitela ekipa Kiselo mleko se je dec sfokusiral in naju odtlej peljal tako kot zna. In kolikor je bilo to sploh mogoče, če smo realni. Karte so kar so, organizator pa je šparal na pravih prizmah (oznake so bile ploščate) in bile so skrite. Ko si bil na mestu, označenem na karti, si moral samo še pregledati vsa drevesa v bližini, z vseh strani, da si jo končno zagledal.
Tako sva na naslednjo TA v kamnolomu/plezališču prispela kmalu za prvo ekipo in stekla na specialno orientacijo. Lep tekaški del, po potkah in mtb downhill progi, dejansko je bila tu karta korektna. Smo pa morali izvohati perforatorje. S Kiselo mleko smo si malo pomagali – enkrat sta nama onadva pokazala perforator, drugič midva njima. Super ju je bilo imet zraven, se vsaj nisva preveč vlekla.
Nazaj na TA sva kar pritisnila, medtem naju je skoraj povozil en stric in nama namenil nekaj neprimernih besed, a napaka je bila njegova in tako sva ga pustila samega s svojo slabo voljo. Kot prva sva tri minute pozneje odvrtela pedala na zadnjo etapo.
Brez napak, kljub iskanju perforatorjev – zakaj bi napisal na kateri od 4 kučic je KT, saj na karti ni vrisane nobene. 😀 Pač pregledaš vse lepo po vrsti in upaš, da naslednja ekipa ne uleti ravno takrat, ko jo izvohaš. Flow vožnje po ulicah je zmotil še en zid, s katerega je Jure suvereno skočil s kolesom v roki. Če nimaš časa za razmislit ali bi najprej sam skočil ali spustil kolo, pač narediš oboje hkrati. Izgledalo je zelo graciozno, zato sem tudi sama ponovila to tehniko. V retrospektivi se zavedam da tega izven tekme ne bi naredila. Ne sebi ne moji Sophie. 🙂
Kolesi sva nekaj hitrih km pozneje odložila v TA prostor in v spd-jih stekla do cilja. S progo dolgo cca 38,5 km sva opravila v 3h 32’.
Skok v morje je bil češnjica na vrhu torte. Sonce je prijetno grelo, ko smo se zbirali v cilju in delili doživetja preteklih nekaj ur.
Overall je bil dogodek odličen, z dobrimi izzivi in nekaj krasnimi odseki. Lepo je bilo videt Andraža in Vedrano pa Klemna in Jasmino v akciji! In še vse druge znane obraze.
HVALA organizatorju Kayak center Pula, pridemo še! 🙂
Brez varstva fantov tile štosi za naju niso možni, zato velik HVALA tudi babici in dedkoma! 🙂
