Društvo tabornikov rod Jezerski zmaj Velenje je Adventure Race Slovenia organiziral vsako leto junija od leta 2003 do 2018, z izjemo enega leta pavze vmes. Mnogi slovenski pustolovci so se v tem času navdušili nad športom, nekateri so posegali celo po najvišjih mestih na tekmovanjih na domačih in tujih tleh. Logično je, da je z odsotnostjo ARSa (in mestnih avantur) nastala praznina v koledarjih. Edini uradni AR v Sloveniji je bila lanska Hribarjeva Gadova pustolovka. Na našo srečo je bil istega leta kot zadnji ARS organiziran prvi ARC – Adventure Race Croatia. Čeprav smo zvesti udeleženci hrvaških AR dogodkov, ARCa in drugih – krajših, nam manjka domače avanture.
Tako kot mnoge druge probleme, smo tudi ta pustolovski problem z zagnanostjo rešili in ga še naprej rešujemo, letos že petič zapored.
Rajdov ARS – 14.6.2019 – kočevsko, traserja: Eneja in Iztok
šARm – 16.6.2020 – cerkljansko, traserja: Žine in Meta
GibARnica – 10.6.2021 – pomurje, traserji: Valter, Mojca, Mičo & rod Veseli veter
ŠpehARjenje – 12.6.2022 – savinjsko, traserja: Matej in Boštjan
RekARekA – 16.6.2023 – snežniško, traserja Jure in Barbara
Z enim pomembnim detajlom – gre za pustolovsko druženje, neuradno organizacijo, neformalno tekmovanje. Vse kar rabimo je baza za šotor, avto in vso opremo, zemljevid s kontrolnimi točkami, nekaj tranzicij, kakšen kajak in zaključni piknik. Simple. Vsi imamo radi dober izziv, nihče pa ne bo svojega šihta za eno leto zamenjal za proper organizacijo, katere velik delež požre birokracija.
Lani sva z Juretom začela razmišljati, kako bi povezala posamezne kotičke v mojih domačih ilirsko-bistriških koncih. Območje je namreč idealno za rekreacijo, raziskovanje in reševanje pustolovskih problemov. Imamo hribe (veliko več kot samo Snežnik), neskončne gozdove z odličnimi gozdnimi makadami (nekaj za gravel ljubitelje), mnoge jame, MTB downhill proge (GKD Borovci), dve akumulacijski jezeri Mola in Klivnik, reko Reko, razvaline graščin, ostanke gradišč, bunkerje in druge zapuščene objekte iz vojnih časov. Ni da ni.
Natisnila sva zemljevid območja in ga nalepila na steno v jedilnici. Tekom leta sva čečkala po njemu in označevala posamezne točke, vredne obiska. Vsake toliko naju je nekdo malo spodbudil, da se opogumiva in potrdiva organizacijo. V veliko pomoč so nama bili nasveti in spodbuda preteklih organizatorjev. In nasvet, naj ne komplicirava preveč. 🙂
Tako je bil potrjen AR RekARekA, v našem tradicionalnem junijskem času.
Kmalu zatem je bil potrjen štartno-ciljni prostor, Novakov mlin. Zatem še izposoja kajakov od organizatorjev ARSa, Društvo tabornikov rod Jezerski zmaj Velenje. Pri določanju trase za odsek veslanja so nama z informacijami pomagali v Rafting klubu Mrzla uoda. Odsek sva preizkusila še sama in potrdila opcijo. Testiranje abzajla v Novokrajsko jamo je bila naslednja večja potrditev. Izkazalo se je, da se da, a od jame sva odhajala s kotički ust do ušes – epsko!
Nekaj odsekov sva poznala od prej, nekaj sva jih raziskala s kolesi, nekaj peš, nisva pa raziskala in preizkusila čisto vsega. To je bila naloga za 14 prijavljenih ekip dvojic. 🙂
Teden dni pred druženjem sva pripravila končno shemo in okvirno časovnico tekmovanja z limitami. Pri računanju slednje sva imela v mislih naše rakete – Klem1, Francija, Meto in Mesnerja, ker se kot ekipa pripravljajo na CZAR – večje AR tekmovanje na Češkem in so v odlični formi. Hkrati sva s časovnimi limitami dosegla, da so se do večera na bolj ali manj vseh etapah dobro zmigali vsi udeleženci. Z vrednotenjem KTjev sva ekipe poskusila usmeriti na “nujne” – vredne obiska in “bonus” – če imaš res čas viška.
Naneslo je ravno malo preveč materiala za 28 urni limit (ponavadi je tako 😉 ) dobrih 200 km, dobrih 6000 m+, 10 etap, 58 KT (plus abzajl, plus 11 KT mestnega o-teka).
Najbolj vztrajni so pobrali 53 KT in vse dodatne, za kar so potrebovali 15’ manj od limite.
Abzajl je opravilo 24/27 udeležencev. Vsa čast! 😎
Brez Janeza Korošca (Pustolovec Rajd) seveda ne bi šlo. Janez je sredi temne noči in globoko v gozdu pozdravil pustolovce, postavil okrepčevalnico in jim varoval kolesa, medtem, ko so opravili krajši vzpon na hrib. Pozneje je vajo ponovil na tranziciji z MTB na treking.
Na TA je na pomoč priskočila še prijateljica Jerneja.
Jaz in Jure sva imela proste roke zahvaljujoč babici Mojci, ki je ta čas zaposlila najina fanta, Brena in Arona.
Na štartu nas je pospremil dež, ki pa je na srečo ponehal in sledila je mrzla jasna noč, okrašena z zvezdnatim nebom. Živali snežniških gozdov niso bile željne druženja s pustolovci, videti je bilo komaj kakšno. Ne moremo pa vedeti, koliko oči je iz teme opazovalo nas.
Od Novakovega mlina, čez brkine mimo jezer, preko gozda proti Novokračinam in v jamo. Naprej proti Katarini in Liscu, mimo Kraljice šume in skloništa Rebar, do Gomancev. Preko snežniških gozdov in nekaj vrhov (Goljak, Ojstrica) proti Snežniku. Pod Snežnikom so udeležence pričakali boxi, juha in kava. Opravili so treking krog čez Veliki in Mali Snežnik. Če je do tja trasa vodila večinoma navzgor, se je zatem zadeva obrnila proti dolini. Mimo Sviščakov, Črni dol, do Štange in na odcep za Kozlek. Tam so si kolesa ponovno odpočila, treking krog pa je pustolovce peljal po grebenski poti, za ta hitre tudi v Koćanijo. S kolesi naprej proti Milanji in Črnim njivam, za hitrejše se je ponujala opcija KT Šilentabor in še nekaj drugih. Sledil je o-tek po Il. Bistrici. zatem veslanje do premskega mostu in krajši treking preko Prema do Novakovega mlina.
Do mraka smo bili vsi zbrani v naši bazi, vršilo se je poležavanje, umivanje v Reki, pospravljanje opreme, hranjenje, tekoča analiza in petje ob kitari in ognju – v poljubnem vrstnem redu. Po nedeljskem pikniku in razglasitvi neuradnih rezultatov, smo si zaploskali in obljubili, da bomo ostali prisrčno prismuknjeni še naprej in se vidimo – če ne že prej – prihodnje leto. Ne vemo pa še, kje.
