Moje najpomembnejše tekme sezone so se odvijale pri sosedih na HR.
Istria 100 by UTMB – zame prvih 100 milj, kjer sem dosegla tretje mesto in tretji ženski čas trase. Poleg dobre prve izkušnje, so bile tako končne številke le še češnja na torti.
Tokrat sem se prvič pripravljala z nekaj strukture pri treningih. Sin Aron mi je privoščil bistveno več spanja kot prejšnje leto, kar se je pri regeneraciji precej poznalo. Po tekmi sem se spraševala, kaj izboljšati naslednjič in mislim, da bo takšno izkušnjo kar izziv ponoviti.
Mesec zatem sem z mojo ekipo Pustolovec Rajd tekmovala na Adventure race Croatia. V 89 urah smo prepotovali 550 km z 15.000 m višinske razlike – peš, s kolesom in kajakom. Brez kupa zemljevidov in kompasov seveda ni šlo. Med Istria 100 in ARC sem se spočila, kolesarila in veslala.
Največja skrb tega dogodka je bila, ali bosta fanta v času najine odsotnosti v redu. Kot vedno doslej, je bila izkušnja prava kombinacija vsega, zaradi česar mi je AR tako všeč. In skrb za fanta odveč. (Pohvala in zahvala družini!)
V prihodnje upam na malenkost več tekmovalnega žara ekipe in večjo efektivnost v drugem delu dirke.
Povabilu na FKT projekt Via Apsyrtides se nisem mogla upreti. Ponovno sem imela ravno dovolj časa, da se predvsem fizično in mentalno spočijem. Največji izziv se mi je zdela junijska vročina na otokih in precej tehnično zahtevna trasa. Upravičeno.
Uspela sem postaviti najhitrejši ženski čas trase. Izkušnja je bila posebna, zaradi drugačnega formata dirke in ene najlepših tras, kar sem jih kdaj tekla. V retrospektivi bi optimizirala nekaj malenkosti, predvsem večji energijski vnos na najtežjem odseku in efektivnejši postanek za njim.
Na tej točki sem imela za nekaj časa dovolj. Vzela sem si mesec za lahkotne in “pesniške” aktivnosti. A je temu sledilo vabilo na Julian Alps Trail Run. Trasa najdaljše preizkušnje je dolga, z veliko višinske razlike. Predvsem slednja me je preganjala, da sem ponovno dobro zategnila vezalke in naložila v noge vse višinske metre, kar sem jih lahko. Priprave na dogodek je popestrilo tudi snemanje za dokumentarec o JATR. Snemalna izkušnja je bila odlična – v dobri družbi, na lepih poteh res ni problem 6x preteči isti odsek na različne načine. 😄
Zaradi ekstremnih razmer je bilo tekmovanje na najdaljši trasi odpovedano. Takoj za odločitvijo, da štartam na 100 km traso, me je skuhala vročina. Namesto v dežju in blatu, sem tako vikend preživela v postelji.
Brez večjega cilja za to leto, sem se sproti odločila za nekaj dobrih jesenskih izzivov.
Verudela AR, kjer sva z Juretom po dolgem času užila slast absolutne zmage. Nazadnje nama je to uspelo leto dni nazaj na Dolomiti AR. Še vedno so zame to najljubše izkušnje – najboljša družba, Juretova suverena navigacija, efektivnost in sodelovanje. Popoln zmenek!
Za Cres & Lošinj Trail Race sem se odločila zaradi želje po izkušnji na kratki, hitri, tehnično zahtevni in res lepi trasi. Dobila sem željeno, res uživala in dobro zmatrala svoje noge. Oba dni sem pritekla v cilj kot 2. punca. V seštevku sem nabrala slabe pol minute zaostanka.
Še dobro da imamo pri sosedih Ano, Igorja, Alena & Co, ker organizirajo res top dogodke!
Tekom leta so bile razporejeni še drugi dogodki: treking, mtb-o, Gadova AR, gorski tek na Ratitovec in Črno prst.
Treking me vedno znova navduši. Če z glavo čisto malo zaspiš, se garantirano zatakneš v prvo žbunje ali nabereš dodatne kilometre/višince. “Tukaj nekje sem zdaj” nikoli ni dobra misel. 🙂
Mtb-o je zame nov in res zabaven izziv! To ne pomeni, da mi dobro gre, ampak uživam v prebijanju po poteh s kolesom ob branju karte. Po obeh tekmah sem se iz lastnih napak veliko naučila.
V orientacija-based aktivnosti sodi še AR. Gadova je bila prva, na kateri sem navigacijo prevzela jaz. S Klaro sva se na krajšo traso podali skupaj in 6 ur je minilo čisto prehitro. Po tej izkušnji sem se počutila kot “odrasla in samostojna pustolovka” 😀 saj sva s Klaro naredili le nekaj manjših orientacijskih napak in te hitro popravili.
Overall sem na karti le nekajkrat letno, zato nekega večjega napredka v orientaciji ne čutim, ampak dober izziv je vedno zagotovljen.
Gorski tek se je, tako kot mnogim, tudi meni vedno zdel nekoliko strašen, resen, namenjen izključno eliti. Neupravičeno. Letos sem se ponovno udeležila teka na Ratitovec in Črno prst ravno zato, ker sem leto prej zares uživala v preizkušnjama. In opravila dober trening za povrh.
Na Ratitovec sem se privlekla nekoliko utrujena, a zatem sredi vročine dneva dodala še en tek po Rožniku, kot pripravo na VA.
Na Črno prst sem testirala svoje power-hiking sposobnosti v pripravi na JATR.
Kaj sledi?
Upam na še eno podobno leto, prave kombinacije dobrih izzivov, užitka v gibanju, lepih izkušenj in zgodb – lastnih in tistih, ki jih ustvarjamo skupaj.
